Standard ISO 10816-1 in instrumentalna izvedba diagnostike vibracij z uporabo sistema Balanset-1A

Povzetek

To poročilo predstavlja celovito analizo mednarodnih regulativnih zahtev za vibracijske pogoje industrijske opreme, opredeljene v standardu ISO 10816-1 in njegovih izvedenih standardih. Dokument pregleduje razvoj standardizacije od standarda ISO 2372 do sedanjega standarda ISO 20816, pojasnjuje fizikalni pomen izmerjenih parametrov in opisuje metodologijo za ocenjevanje resnosti vibracijskih pogojev. Posebna pozornost je namenjena praktični izvedbi teh pravil z uporabo prenosnega sistema za uravnoteženje in diagnostiko Balanset-1A. Poročilo vsebuje podroben opis tehničnih značilnosti instrumenta, algoritmov njegovega delovanja v vibrometru in načinih uravnoteženja ter metodološke smernice za izvajanje meritev, da se zagotovi skladnost z merili zanesljivosti in varnosti za rotacijsko strojno opremo.

Poglavje 1. Teoretični temelji diagnostike vibracij in razvoj standardizacije

1.1. Fizična narava vibracij in izbira merilnih parametrov

Vibracije so kot diagnostični parameter najbolj informativen pokazatelj dinamičnega stanja mehanskega sistema. Za razliko od temperature ali tlaka, ki sta integralna pokazatelja in se pogosto na napake odzivata z zamudo, signal vibracij v realnem času prenaša informacije o silah, ki delujejo znotraj mehanizma.

Standard ISO 10816-1, tako kot njegovi predhodniki, temelji na merjenju hitrosti vibracij. Ta izbira ni naključna, ampak izhaja iz energetske narave poškodb. Hitrost vibracij je neposredno sorazmerna s kinetično energijo nihajoče mase in s tem tudi z utrujenostnimi napetostmi, ki nastanejo v sestavnih delih stroja.

Diagnostika vibracij uporablja tri glavne parametre, od katerih ima vsak svoje področje uporabe:

Vibracijski premik (premik): Amplituda nihanja, merjena v mikrometrih (µm). Ta parameter je ključnega pomena za stroje z nizko hitrostjo in za ocenjevanje razmikov v ležajih, kjer je pomembno preprečiti stik rotorja s statorjem. V okviru standarda ISO 10816-1 je premik omejeno uporaben, saj lahko pri visokih frekvencah že majhni premiki povzročijo uničujoče sile.

Hitrost vibracij (hitrost): Hitrost površinske točke, merjena v milimetrih na sekundo (mm/s). To je univerzalni parameter za frekvenčni razpon od 10 do 1000 Hz, ki zajema glavne mehanske napake: neuravnoteženost, neporavnavanje in ohlapnost. ISO 10816 sprejema hitrost vibracij kot primarno merilo za ocenjevanje.

Pospešek vibracij (pospešek): Stopnja spremembe hitrosti vibracij, izmerjena v metrih na sekundo na kvadrat (m/s²) ali v enotah g. Pospešek označuje vztrajnostne sile in je najbolj občutljiv na visokofrekvenčne procese (od 1000 Hz in več), kot so napake v zgodnji fazi valjčnih ležajev ali težave z zobniki.

ISO 10816-1 se osredotoča na širokopasovne vibracije v območju 10–1000 Hz. To pomeni, da mora instrument integrirati energijo vseh nihanja v tem pasu in izračunati eno samo vrednost – vrednost kvadratnega srednjega (RMS). Uporaba RMS namesto vrednosti vrha je upravičena, ker RMS označuje skupno moč nihajnega procesa v času, kar je bolj pomembno za ocenjevanje toplotnega in utrujenostnega vpliva na mehanizem.

1.2. Zgodovinski kontekst: od ISO 2372 do ISO 20816

Za razumevanje sedanjih zahtev je treba analizirati njihov zgodovinski razvoj.

ISO 2372 (1974): Prvi globalni standard, ki je uvedel razvrstitev strojev po moči. Opredelil je razrede strojev (razred I – razred IV) in ocenjevalne cone (A, B, C, D). Čeprav je bil uradno umaknjen leta 1995, se terminologija in logika tega standarda še vedno široko uporabljata v inženirski praksi.

ISO 10816-1 (1995): Ta standard je nadomestil standarda ISO 2372 in ISO 3945. Njegova ključna novost je bila jasnejša razmejitev zahtev glede na vrsto temelja (tog ali prožen). Standard je postal “krovni” dokument, ki opredeljuje splošna načela (del 1), medtem ko so bile posebne mejne vrednosti za različne tipe strojev prenesene v nadaljnje dele (del 2 – parne turbine, del 3 – industrijski stroji, del 4 – plinske turbine itd.).

ISO 20816-1 (2016): Sodobna različica standarda. ISO 20816 združuje serijo 10816 (vibracije nerotirajočih delov) in serijo 7919 (vibracije rotirajočih gredi). To je logični korak, saj je za celovito oceno kritične opreme potrebna analiza obeh parametrov. Vendar pa za večino splošnih industrijskih strojev (ventilatorji, črpalke), pri katerih je dostop do gredi otežen, ostaja prevladujoča metodologija, ki temelji na merjenju ohišja, uvedena v standardu ISO 10816.

To poročilo se osredotoča na standarda ISO 10816-1 in ISO 10816-3, saj sta ta dokumenta glavni delovni orodji za približno 90% industrijske opreme, ki se diagnosticira s prenosnimi instrumenti, kot je Balanset-1A.

Poglavje 2. Podrobna analiza metodologije ISO 10816-1

2.1. Obseg in omejitve

Standard ISO 10816-1 velja za merjenje vibracij na nevrtljivih delih strojev (ležajna ohišja, noge, nosilni okviri). Standard ne velja za vibracije, ki jih povzroča akustični hrup, in ne zajema batnih strojev (ti so zajeti v standardu ISO 10816-6), ki zaradi svojega načina delovanja ustvarjajo specifične vztrajnostne sile.

Ključni vidik je, da standard ureja meritve na kraju samem – v realnih delovnih pogojih, ne le na preskusnem stojalu. To pomeni, da omejitve upoštevajo vpliv dejanskega temelja, cevnih priključkov in delovnih obremenitvenih pogojev.

2.2. Razvrstitev opreme

Ključni element metodologije je razdelitev vseh strojev v razrede. Uporaba omejitev razreda IV za stroj razreda I lahko povzroči, da inženir spregleda nevarno stanje, medtem ko lahko nasprotno povzroči neupravičeno zaustavitev delovanja nepoškodovane opreme.

V skladu s Prilogo B standarda ISO 10816-1 so stroji razdeljeni v naslednje kategorije:

Tabela 2.1. Razvrstitev strojev v skladu z ISO 10816-1

Razred	Opis	Tipični stroji	Vrsta temeljev
Razred I	Posamezni deli motorjev in strojev, strukturno povezani z agregatom. Majhni stroji.	Električni motorji do 15 kW. Majhne črpalke, pomožni pogoni.	Vse
Razred II	Srednje velike stroje brez posebnih temeljev.	Elektromotorji 15–75 kW. Motorji do 300 kW na trdni podlagi. Črpalke, ventilatorji.	Običajno tog
Razred III	Veliki glavni pogoni in drugi veliki stroji z vrtečimi masami.	Turbine, generatorji, črpalke z visoko močjo (>75 kW).	Togo
Razred IV	Veliki glavni pogoni in drugi veliki stroji z vrtečimi masami.	Turbogeneratorji, plinske turbine (>10 MW).	Prilagodljivo

Problem določanja vrste temeljev (trdni ali prožni):

Standard opredeljuje temelj kot tog, če je prva lastna frekvenca sistema “stroj–temelj” višja od glavne vzbujalne frekvence (frekvence vrtenja). Temelj je prožen, če je njegova lastna frekvenca nižja od frekvence vrtenja.

V praksi to pomeni:

• Stroj, pritrjen na masivno betonsko tla delavnice, običajno spada v razred s trdnim temeljem.
• Stroj, nameščen na vibracijskih izolatorjih (vzmeti, gumijaste podloge) ali na lahkem jeklenem okvirju (na primer zgornji del konstrukcije), spada v razred s prožnim temeljem.

Ta razlika je ključnega pomena, saj lahko stroj na prilagodljivi podlagi vibrira z večjo amplitudo, ne da bi pri tem nastale nevarne notranje napetosti. Zato so omejitve za razred IV višje kot za razred III.

2.3. Območja za ocenjevanje vibracij

Namesto binarne ocene “dobro/slabo” standard ponuja štiristopenjsko lestvico, ki podpira vzdrževanje na podlagi stanja.

Območje A (dobro): Raven vibracij za novo zagnane stroje. To je referenčni pogoj, ki ga je treba doseči po namestitvi ali večjem remontu.

Območje B (zadovoljivo): Stroji, primerni za neomejeno dolgoročno delovanje. Raven vibracij je višja od idealne, vendar ne ogroža zanesljivosti.

Območje C (nezadovoljivo): Stroji, ki niso primerni za dolgotrajno neprekinjeno delovanje. Vibracije dosežejo raven, pri kateri se začne pospešeno poslabšanje komponent (ležaji, tesnila). Delovanje je mogoče za omejen čas pod povečanim nadzorom do naslednjega načrtovanega vzdrževanja.

Območje D (nesprejemljivo): Raven vibracij, ki lahko povzroči katastrofalno okvaro. Potrebno je takojšnje zaustavitev.

2.4. Mejne vrednosti vibracij

V spodnji tabeli so povzete mejne vrednosti RMS hitrosti vibracij (mm/s) v skladu s Prilogo B standarda ISO 10816-1. Te vrednosti so empirične in služijo kot smernice, če specifikacije proizvajalca niso na voljo.

Tabela 2.2. Meje vibracijskih območij (ISO 10816-1 Priloga B)

Meja območja	Razred I (mm/s)	Razred II (mm/s)	Razred III (mm/s)	Razred IV (mm/s)
A / B	0.71	1.12	1.80	2.80
B / C	1.80	2.80	4.50	7.10
C / D	4.50	7.10	11.20	18.00

Analitična interpretacija. Upoštevajte vrednost 4,5 mm/s. Za majhne stroje (razred I) je to meja izrednega stanja (C/D), ki zahteva zaustavitev. Za srednje velike stroje (razred II) je to sredina območja, ki zahteva pozornost. Za velike stroje na trdni podlagi (razred III) je to le meja med območjema “zadovoljivo” in “nezadovoljivo”. Za stroje na prožni podlagi (razred IV) je to normalna raven vibracij med delovanjem (območje B).

Ta potek kaže tveganje uporabe splošnih omejitev. Inženir, ki za vse stroje uporablja pravilo “4,5 mm/s je slabo”, lahko spregleda okvaro majhne črpalke ali neupravičeno zavrne velik turbokompresor.

Poglavje 3. Posebnosti industrijskih strojev: ISO 10816-3

Medtem ko standard ISO 10816-1 opredeljuje splošni okvir, v praksi večino industrijskih enot (črpalke, ventilatorji, kompresorji nad 15 kW) ureja bolj specifični del 3 standarda (ISO 10816-3). Pomembno je razumeti razliko, saj se Balanset-1A pogosto uporablja za uravnoteženje ventilatorjev in črpalk, ki jih zajema ta del.

3.1. Skupine strojev v standardu ISO 10816-3

Za razliko od štirih razredov v delu 1, del 3 stroje deli v dve glavni skupini:

Skupina 1: Veliki stroji z nazivno močjo nad 300 kW. V to skupino spadajo tudi električni stroji z višino gredi več kot 315 mm.

Skupina 2: Srednje velike naprave z nazivno močjo od 15 kW do 300 kW. Ta skupina vključuje električne naprave z višino gredi od 160 mm do 315 mm.

3.2. Meje vibracij v standardu ISO 10816-3

Omejitve so odvisne tudi od vrste temeljev (trdni/prožni).

Tabela 3.1. Meje vibracij v skladu z ISO 10816-3 (RMS, mm/s)

Pogoj (cona)	Skupina 1 (>300 kW) Trdna	Skupina 1 (>300 kW) Fleksibilna	Skupina 2 (15–300 kW) Trdna	Skupina 2 (15–300 kW) Prilagodljiva
A (Novo)	< 2,3	< 3,5	< 1,4	< 2,3
B (Dolgoročno delovanje)	2,3 – 4,5	3,5 – 7,1	1,4 – 2,8	2,3 – 4,5
C (Omejeno delovanje)	4,5 – 7,1	7,1 – 11,0	2,8 – 4,5	4,5 – 7,1
D (Poškodba)	> 7.1	> 11,0	> 4.5	> 7.1

Sinteza podatkov. Primerjava tabel ISO 10816-1 in ISO 10816-3 kaže, da ISO 10816-3 nalaga strožje zahteve za stroje srednje moči (skupina 2) na trdnih temeljih. Meja cone D je določena na 4,5 mm/s, kar sovpada z omejitvijo za razred I v delu 1. To potrjuje trend strožjih omejitev za sodobno, hitrejšo in lažjo opremo. Pri uporabi Balanset-1A za diagnostiko 45 kW ventilatorja na betonski podlagi se morate osredotočiti na stolpec “Skupina 2 / Trdno” te tabele, kjer prehod v območje nujnega stanja nastopi pri 4,5 mm/s.

Poglavje 4. Strojna arhitektura sistema Balanset-1A

Za izpolnitev zahtev standarda ISO 10816/20816 potrebujete instrument, ki zagotavlja natančne in ponovljive meritve ter ustreza zahtevanim frekvenčnim območjem. Sistem Balanset-1A, ki ga je razvila družba Vibromera, je integrirana rešitev, ki združuje funkcije dvo-kanalnega analizatorja vibracij in instrumenta za uravnoteženje na terenu.

4.1. Merilni kanali in senzorji

Sistem Balanset-1A ima dva neodvisna kanala za merjenje vibracij (X1 in X2), kar omogoča sočasno merjenje na dveh točkah ali v dveh ravninah.

Tip senzorja. Sistem uporablja merilnike pospeška (pretvornike vibracij, ki merijo pospešek). To je sodoben industrijski standard, saj merilniki pospeška zagotavljajo visoko zanesljivost, širok frekvenčni razpon in dobro linearnost.

Integracija signalov. Ker standard ISO 10816 zahteva oceno hitrosti vibracij (mm/s), je signal iz merilnikov pospeška integriran v strojno ali programsko opremo. To je ključni korak pri obdelavi signala, pri čemer ima ključno vlogo kakovost analogno-digitalnega pretvornika.

Merilni razpon. Instrument meri hitrost vibracij (RMS) v območju od 0,05 do 100 mm/s. To območje v celoti pokriva vse ocenjevalne cone ISO 10816 (od cone A 45 mm/s).

4.2. Frekvenčne lastnosti in natančnost

Metrološke lastnosti Balanset-1A v celoti ustrezajo zahtevam standarda.

Frekvenčni razpon. Osnovna različica instrumenta deluje v pasu 5 Hz – 550 Hz.

Spodnja meja 5 Hz (300 vrt./min) celo presega standardno zahtevo ISO 10816, ki je 10 Hz, in podpira diagnostiko strojev z nizko hitrostjo. Zgornja meja 550 Hz pokriva do 11. harmoniko za stroje z rotacijsko frekvenco 3000 vrtljajev na minuto (50 Hz), kar je dovolj za zaznavanje neuravnoteženosti (1×), neporavnave (2×, 3×) in ohlapnosti. Po želji je mogoče frekvenčni razpon razširiti na 1000 Hz, kar v celoti pokriva standardne zahteve.

Natančnost amplitude. Napaka merjenja amplitude je ±5% polnega obsega. Za operativne nadzorne naloge, kjer se meje con razlikujejo za več sto odstotkov, je ta natančnost več kot zadostna.

Natančnost faze. Instrument meri fazni kot z natančnostjo ±1 stopinja. Čeprav faza ni regulirana s standardom ISO 10816, je ključnega pomena za naslednji korak – uravnoteženje.

4.3. Kanal tahometra

Komplet vključuje laserski tahometer (optični senzor), ki opravlja dve funkciji:

• Merjenje hitrosti rotorja (RPM) od 150 do 60.000 vrtljajev na minuto (v nekaterih različicah do 100.000 vrtljajev na minuto). To omogoča ugotavljanje, ali so vibracije sinhrone z rotacijsko frekvenco (1×) ali asinhrone.
• Ustvari referenčni fazni signal (fazna oznaka) za sinhrono povprečenje in izračun korekcijskih masnih kotov med uravnoteženjem.

4.4. Priključki in razporeditev

Standardna oprema vključuje senzorske kable dolžine 4 metre (opcijsko 10 metrov). To poveča varnost med meritvami na mestu. Dolgi kabli omogočajo operaterju, da ostane na varni razdalji od vrtečih se delov stroja, kar ustreza varnostnim zahtevam za delo z vrtečimi se napravami.

Poglavje 5. Metodologija merjenja in ocena po standardu ISO 10816 z uporabo Balanset-1A

V tem poglavju je opisana postopna metoda za uporabo instrumenta Balanset-1A za izvajanje ocen vibracij.

5.1. Priprava na meritve

Identificirajte stroj. Določite razred stroja (v skladu s poglavjema 2 in 3 tega poročila). Na primer, “45 kW ventilator na vibracijskih izolatorjih” spada v skupino 2 (ISO 10816-3) s fleksibilnim temeljem.

Namestitev programske opreme. Namestite gonilnike in programsko opremo Balanset-1A s priloženega USB-ključa. Povežite vmesniško enoto z USB-priključkom prenosnega računalnika.

Namestite senzorje.

• Namestite senzorje na ohišja ležajev. Ne nameščajte jih na tanke pokrove.
• Uporabite magnetne podlage. Prepričajte se, da je magnet trdno pritrjen na površino. Barva ali rja pod magnetom deluje kot dušilec in zmanjšuje visokofrekvenčne odčitke.
• Ohranite pravokotnost: izvedite meritve v navpični (V), vodoravni (H) in osi (A) smeri. Balanset-1A ima dva kanala, tako da lahko na primer istočasno merite V in H na enem nosilcu.

5.2. Način vibrometra (F5)

Programska oprema Balanset-1A ima namenski način za ocenjevanje ISO 10816.

• Zaženi program.
• Pritisnite F5 (ali kliknite gumb “F5 – Vibrometer” v vmesniku). Odpre se okno večkanalnega vibrometra.
• Pritisnite F9 (Zaženi), da začnete zbiranje podatkov.

Analiza kazalnikov.

• RMS (skupaj): Instrument prikazuje skupno RMS hitrost vibracij (V1s, V2s). To je vrednost, ki jo primerjate s tabeliranimi mejami standarda.
• 1× vibracija: Instrument izračuna amplitudo vibracij pri rotacijski frekvenci.

Če je RMS vrednost visoka (cona C/D), vendar je 1× komponenta nizka, problem ni v neuravnoteženosti. Lahko gre za okvaro ležaja, kavitacijo (pri črpalki) ali elektromagnetne težave. Če je RMS blizu vrednosti 1× (na primer RMS = 10 mm/s, 1× = 9,8 mm/s), prevladuje neuravnoteženost in uravnoteženje bo zmanjšalo vibracije za približno 95%.

5.3. Spektralna analiza (FFT)

Če skupna vibracija presega mejno vrednost (cona C ali D), morate ugotoviti vzrok. Način F5 vključuje zavihek Grafični prikaz.

Spekter. Spekter prikazuje amplitudo v odnosu do frekvence.

• Dominanten vrh pri 1× (rotacijska frekvenca) kaže na neuravnoteženost.
• Vrhovi pri 2×, 3× kažejo na neusklajenost ali ohlapnost.
• Visokofrekvenčni “šum” ali gozd harmonikov kaže na okvare valjčnih ležajev.
• Frekvenca vrtenja lopatic (število lopatic × vrtljaji na minuto) kaže na aerodinamične težave pri ventilatorju ali hidravlične težave pri črpalki.

Balanset-1A omogoča te vizualizacije, kar ga spremeni iz preprostega “merilnika skladnosti” v popolno diagnostično orodje.

Poglavje 6. Uravnoteženje kot metoda popravljanja: praktična uporaba Balanset-1A

Ko diagnostika (na podlagi 1× prevlade v spektru) kaže, da je glavni vzrok za preseganje mejne vrednosti ISO 10816 neravnovesje, je naslednji korak uravnoteženje. Balanset-1A uporablja metodo vplivnega koeficienta (metoda treh izvedb).

6.1. Teorija uravnoteženja

Neravnovesje nastane, ko težišče rotorja ne sovpada z njegovo osjo vrtenja. To povzroči centrifugalno silo. F = m · r · ω² ki ustvarja vibracije pri frekvenci vrtenja. Cilj uravnoteženja je dodati korekcijsko maso (utež), ki ustvarja silo, enako po velikosti in nasprotno po smeri kot neuravnotežena sila.

6.2. Postopek uravnoteženja v eni ravnini

Ta postopek uporabite za ozke rotorje (ventilatorje, jermenice, diske).

Nastavitev.

• Namestite senzor vibracij (kanal 1) pravokotno na os vrtenja.
• Nastavite laserski tahometer in namestite eno odbojno trakovno oznako na rotor.
• V programu izberite F2 – Enotna ravnina.

Run 0 – Začetni.

• Zaženite rotor. Pritisnite F9. Instrument izmeri začetno vibracijo (amplitudo in fazo).
• Primer: 8,5 mm/s pri 120°.

Tek 1 – Poskusna teža.

• Ustavite rotor.
• Namestite preskusno utež znane mase (na primer 10 g) na poljubno mesto.
• Zaženite rotor. Pritisnite F9. Instrument zabeleži spremembo vektorja vibracij.
• Primer: 5,2 mm/s pri 160°.

Izračun in popravek.

• Program samodejno izračuna maso in kot korekcijskega uteži.
• Na primer, instrument lahko navaja: “Dodajte 15 g pod kotom 45° od položaja preskusne uteži.”
• Funkcije Balanset podpirajo delitev uteži: če uteži ni mogoče namestiti na izračunano mesto, program jo razdeli na dve uteži, ki se namestita na primer na lopatice ventilatorja.

Tek 2 – Preverjanje.

• Namestite izračunano korekcijsko utež (odstranite poskusno utež, če to zahteva program).
• Zaženite rotor in se prepričajte, da so preostale vibracije padle v območje A ali B v skladu z ISO 10816 (na primer pod 2,8 mm/s).

6.3. Uravnoteženje v dveh ravninah

Dolgi rotorji (gredi, drobilni bobni) zahtevajo dinamično uravnoteženje v dveh korekcijskih ravninah. Postopek je podoben, vendar zahteva dva senzorja vibracij (X1, X2) in tri izvedbe (začetna, preskusna teža v ravnini 1, preskusna teža v ravnini 2). Za ta postopek uporabite način F3.

Poglavje 7. Praktični scenariji in interpretacija (študije primerov)

Scenarij 1: Industrijski izpušni ventilator (45 kW)

Kontekst. Ventilator je nameščen na strehi na vzmetnih vibracijskih izolatorjih.

Razvrstitev. ISO 10816-3, skupina 2, prožni temelj.

Merjenje. Balanset-1A v načinu F5 prikazuje RMS = 6,8 mm/s.

Analiza.

• Glede na tabelo 3.1 je meja B/C za “prožno” 4,5 mm/s, meja C/D pa 7,1 mm/s.

Zaključek. Ventilator deluje v coni C (omejeno delovanje) in se približuje nujni coni D.

Diagnostika. Spekter kaže močan 1× vrh.

Akcija. Potrebno je uravnoteženje. Po uravnoteženju z Balanset-1A se je raven vibracij znižala na 1,2 mm/s (cona A). Okvara je bila preprečena.

Scenarij 2: Črpalka za dovajanje vode v kotlu (200 kW)

Kontekst. Črpalka je trdno pritrjena na masivnem betonskem temelju.

Razvrstitev. ISO 10816-3, skupina 2, trdna podlaga.

Merjenje. Balanset-1A kaže RMS = 5,0 mm/s.

Analiza.

• Glede na tabelo 3.1 je meja C/D za “trdno” 4,5 mm/s.

Zaključek. Črpalka deluje v coni D (izredne razmere). Vrednost 5,0 mm/s je že nesprejemljiva za togo montažo.

Diagnostika. Spekter prikazuje vrsto harmonikov in visoko raven šuma. Vrh 1× je nizek.

Akcija. Uravnoteženje ne bo pomagalo. Problem je verjetno v ležajih ali kavitaciji. Črpalko je treba ustaviti za mehansko pregledovanje.

Poglavje 8. Zaključek

Standard ISO 10816-1 in njegov specializirani del 3 zagotavljata temeljno podlago za zagotavljanje zanesljivosti industrijske opreme. Prehod od subjektivnega zaznavanja k kvantitativni oceni hitrosti vibracij (RMS, mm/s) inženirjem omogoča objektivno klasifikacijo stanja stroja in načrtovanje vzdrževanja na podlagi dejanskega stanja.

Instrumentalna implementacija teh standardov z uporabo sistema Balanset-1A se je izkazala za učinkovito. Instrument zagotavlja metrologično natančne meritve v območju 5–550 Hz (kar v celoti pokriva standardne zahteve za večino strojev) in ponuja funkcionalnost, potrebno za identifikacijo vzrokov povečanih vibracij (spektralna analiza) in njihovo odpravo (uravnoteženje).

Za obratovalna podjetja je redno spremljanje na podlagi metodologije ISO 10816 in instrumentov, kot je Balanset-1A, neposredna naložba v zmanjšanje obratovalnih stroškov. Zmožnost razlikovanja med cono B in cono C pomaga preprečiti prezgodnje popravilo delujočih strojev in katastrofalne okvare, ki nastanejo zaradi neupoštevanja kritičnih ravni vibracij.

Konec poročila