Razumevanje preostale neravnovesnosti

1. Definicija: Kaj je preostala neuravnoteženost?

Preostala neuravnoteženost je količina neravnovesje ki ostane v rotor po uravnoteženje postopek je zaključen. Gre za neravnovesje, ki obstaja znotraj določene tolerance uravnoteženja.

Pomembno je razumeti, da je doseganje popolnega ravnovesja (ničelna neuravnoteženost) praktično nemogoče in ekonomsko neizvedljivo. Cilj uravnoteženja ni popolna odprava neuravnoteženosti, temveč njeno zmanjšanje na raven, kjer vibracije, ki jih povzroča, med delovanjem niso več škodljive za stroj. Ta sprejemljiva preostala količina je preostala neuravnoteženost.

2. Uravnoteženje tolerance in preostale neuravnoteženosti

Količina dovoljene preostale neuravnoteženosti se določi z toleranca uravnoteženjaTa toleranca je specifična, izračunana vrednost, ki narekuje, koliko neuravnoteženosti je sprejemljivo za določen rotor v določeni aplikaciji.

Najpogosteje uporabljen standard za določanje te tolerance je ISO 1940-1 (zdaj del serije ISO 21940). Ta standard uporablja Ocene kakovosti ravnovesja (ocene G), kot so G6.3, G2.5 in G1.0, za razvrstitev zahtev glede ravnotežja za različne vrste strojev.

• Nižja številka razreda G pomeni manjšo toleranco in s tem nižjo dovoljeno preostalo neuravnoteženost.
• Izračun specifične tolerance (v gram-milimetrih ali gram-palcih) je odvisen od razreda G in delovne hitrosti rotorja.

Ko operater uravnoteženja zmanjša neuravnoteženost rotorja na raven, ki spada znotraj te izračunane tolerance, se delo šteje za končano. Neuravnoteženost, ki »preostane«, je preostala neuravnoteženost.

3. Zakaj obstaja preostalo neravnovesje?

K prisotnosti preostale neravnovesnosti prispeva več dejavnikov:

• Občutljivost balansirnega stroja: Vsak stroj za uravnoteženje ima omejitev najmanjše količine neuravnoteženosti, ki jo lahko natančno izmeri.
• Napake pri orodjih: Nepopolnosti v vretenih ali orodjih, ki se uporabljajo za pritrditev rotorja na balansirni stroj, lahko povzročijo manjše napake.
• Izmene v montaži: Komponente se lahko po uravnoteženju stroja nekoliko premaknejo, ko je stroj sestavljen (npr. mozniki, sklopke).
• Operativne spremembe: Rotorji se lahko med delovanjem spremenijo zaradi toplotnega raztezanja, obrabe ali nabiranja usedlin, kar lahko spremeni začetno uravnoteženo stanje.
• Praktičnost: Lov na zadnje nekaj miligramov neravnovesja prinaša manjše donose in pogosto ni stroškovno učinkovit.

4. Merjenje in preverjanje preostale neuravnoteženosti

Med postopkom uravnoteženja balansirni stroj izmeri začetno neuravnoteženost. Upravljavec nato doda ali odstrani korekcijske uteži in ponovno izmeri. Ta iterativni postopek se nadaljuje, dokler stroj ne pokaže, da je izmerjena neuravnoteženost pod ciljno tolerančno vrednostjo.

Dobro poročilo o uravnoteženju bo vedno navajalo začetno neuravnoteženost in končno preostalo neuravnoteženost, kar dokazuje, da je rotor dosegel zahtevano stopnjo kakovosti. V poročilu bi lahko na primer pisalo: »Končna preostala neuravnoteženost je 0,5 g-mm v levi ravnini in 0,8 g-mm v desni ravnini, kar je znotraj določene tolerance G2,5 za ta rotor.«

← Nazaj na glavno kazalo