ISO 1940-2: Mehanske vibracije – Zahteve glede kakovosti tehtnice – Slovar

Povzetek

Standard ISO 1940-2 služi kot temeljni terminološki standard za celotno področje uravnoteženja rotorjev. Njegov glavni namen je opredeliti in standardizirati besedišče, ki se uporablja pri razpravi o konceptih, postopkih in opremi za uravnoteženje. Z zagotavljanjem jasnih in nedvoumnih definicij ključnih izrazov ta standard zagotavlja, da lahko inženirji, tehniki, proizvajalci in stranke komunicirajo natančno in brez nesporazumov. Je bistveni »slovar«, ki podpira druge standarde za uravnoteženje, kot je ISO 1940-1.

Opomba: Ta standard je bil formalno nadomeščen s standardom ISO 21940-2, vendar njegovi opredeljeni izrazi ostajajo osnova sodobnega besedišča uravnoteženja.

Kazalo vsebine (konceptualna struktura)

Standard je strukturiran kot obsežen glosar, kjer so izrazi združeni v logične kategorije:

1. 1. Področje uporabe:

   Ta uvodni del opredeljuje edini namen standarda: vzpostaviti jasen, nedvoumen in mednarodno dogovorjen besednjak za področje uravnoteženja rotorjev. Pojasnjuje, da so izrazi, opredeljeni v standardu, namenjeni uporabi v inženirstvu, proizvodnji, nadzoru kakovosti in tehnični komunikaciji, da se preprečijo nesporazumi. Z ustvarjanjem skupnega jezika standard olajšuje svetovno trgovino in sodelovanje ter zagotavlja, da ima izraz, kot je »dinamična neuravnoteženost«, popolnoma enak pomen, ne glede na to, ali ga uporablja inženir v Nemčiji, na Japonskem ali v Združenih državah Amerike.

2. 2. Izrazi, povezani z rotorjem:

   To poglavje opredeljuje fizični objekt, ki ga uravnotežujemo. Podaja formalno definicijo Rotor kot telo, ki se lahko vrti okoli fiksne osi. Še pomembneje pa je, da vzpostavlja kritično razliko med Togi rotor in a Fleksibilen rotorTogi rotor je definiran kot rotor, katerega neuravnoteženost je mogoče popraviti v poljubnih dveh ravninah in se po popravku preostala neuravnoteženost bistveno ne spremeni pri nobeni hitrosti do največje delovne hitrosti. Nasprotno pa je fleksibilen rotor definiran kot tisti, ki se elastično deformira pri svoji delovni hitrosti in katerega stanje neuravnoteženosti je treba popraviti pri svoji delovni hitrosti ali blizu nje v več kot dveh ravninah. Ta razlika je najpomembnejša pri vsem uravnoteženju, saj narekuje celoten postopek uravnoteženja, potrebno opremo in zahtevnost naloge.

3. 3. Izrazi, povezani z neuravnoteženostjo:

   Ta osrednji del vsebuje fizikalno utemeljene definicije za pogoj, ki ga uravnoteženje poskuša odpraviti. Definira Neravnovesje kot stanje, ki obstaja, ko glavna vztrajnostna os rotorja ne sovpada z njegovo vrtilno osjo. Ta neusklajenost povzroča centrifugalno silo, ki vodi do vibracij. Standard nato opredeljuje tri različne vrste neuravnoteženosti:

   • Statična neravnovesja: Stanje, pri katerem je glavna vztrajnostna os premaknjena vzporedno z vrtilno osjo. Povzroča ga ena sama "težka točka" in ga je mogoče zaznati tako, da rotor postavimo na ostra rezila, kjer se bo kotalil navzdol. Povzroča fazne vibracije ležajev.
   • Neravnovesje v paru: Pogoj, pri katerem glavna vztrajnostna os seka vrtilno os v težišču rotorja. Povzročata ga dve enaki in nasprotni težki točki v dveh različnih ravninah, ki ustvarjata "nihanje" ali zibanje. Zazna se lahko le, ko se rotor vrti, in povzroča vibracije ležajev, ki niso v fazi.
   • Dinamično neravnovesje: Najpogostejši pogoj, pri katerem glavna vztrajnostna os ni niti vzporedna z vrtilno osjo niti je ne seka. Gre za kombinacijo statične in parne neuravnoteženosti.

   Ta razdelek opredeljuje tudi Preostala neuravnoteženost kot majhna količina neravnovesja, ki ostane po končanem postopku uravnoteženja.

4. 4. Izrazi, povezani s postopkom uravnoteženja:

   To poglavje opredeljuje dejanja in komponente, ki so vključene v izvajanje postopka uravnoteženja. Formalno opredeljuje Uravnoteženje kot postopek, s katerim se preverja porazdelitev mase rotorja in po potrebi prilagaja, da se zagotovi, da je preostala neuravnoteženost znotraj določene tolerance. Nato opredeljuje ključne fizikalne in proceduralne elemente:

   • Korekcijska ravnina: Ravnina, pravokotna na os rotorja, v kateri se masa dodaja ali odvzema za korekcijo neuravnoteženosti.
   • Korekcijska masa: Dejanska masa (npr. jeklena utež), ki se doda rotorju ali odstrani z njega pod določenim polmerom in kotom znotraj korekcijske ravnine.
   • Enoravninsko (statično) uravnoteženje: Postopek, ki popravi samo statično komponento neuravnoteženosti, običajno izveden v eni korekcijski ravnini.
   • Dvoravninsko (dinamično) uravnoteženje: Postopek, ki popravi tako statično kot parno neravnovesje z izvajanjem prilagoditev v vsaj dveh ločenih korekcijskih ravninah.
5. 5. Izrazi, povezani s stroji za uravnoteženje:

   Ta zadnji razdelek opredeljuje opremo, ki se uporablja za izvajanje naloge uravnoteženja. Vsebuje definicijo za Balansirni stroj kot naprava, ki meri neuravnoteženost rotorja, da se lahko popravi porazdelitev mase. Nato definira dve glavni vrsti glede na njihove značilnosti vzmetenja:

   • Stroj za uravnoteženje z mehkimi ležaji: Stroj z vzmetnim sistemom, ki je zelo fleksibilen, vsaj v vodoravni smeri. Rotor se vrti s hitrostjo, ki je precej višja od naravne frekvence vzmetenja, stroj pa meri fizični premik rotorja. Te stroje je treba kalibrirati za vsako specifično geometrijo rotorja.
   • Stroj za uravnoteženje s trdimi ležaji: Stroj z zelo togim sistemom vzmetenja. Rotor se vrti s hitrostjo, ki je precej pod naravno frekvenco vzmetenja, senzorji stroja pa merijo centrifugalne sile, ki jih povzroča neuravnoteženost. Ti stroji so trajno kalibrirani in lahko merijo širok spekter rotorjev brez kalibracije, specifične za rotor, zaradi česar so veliko bolj pogosti v sodobni industriji.

Ključni koncepti

• Jasnost in doslednost: Glavni cilj je odpraviti dvoumnost. Kadar standard ali stranka določa »dinamično neuravnoteženost«, ta dokument zagotavlja, da imajo vsi enako in natančno razumevanje tega pomena.
• Temelj za druge standarde: Ta besednjak je jezik, ki se uporablja v vseh drugih glavnih standardih za uravnoteženje (kot so tisti, ki zajemajo tolerance, stroje in postopke), zaradi česar je nepogrešljiv spremljevalni dokument.
• Tehnična natančnost: Definicije so tehnično natančne, pogosto temeljijo na fiziki vrtečih se teles, kar zagotavlja njihovo robustnost in uporabnost pri kompleksnih inženirskih analizah.

← Nazaj na glavno kazalo